Pri nas so bili popoldnevi, po koncu pouka, skoraj vedno zelo naporni. Branje in pisanje sta sinu povzročala veliko odpora, jaz pa nisem vedela, kako naj mu pomagam, ne da bi ga še dodatno obremenila. Najtežje mi je bilo gledati, kako hitro izgubi voljo in dvomi vase, čeprav sem vedela, da je bister in radoveden otrok. Matejin program mi je pomagal razumeti, da otrok z disleksijo ne potrebuje še več pritiska, ampak da moram jaz do njega drugače pristopiti. Skozi preproste razlage in video lekcije sem dobila konkretne ideje, kako mu snov približati na bolj vizualen in njemu razumljiv način.

Pri nas ni šlo za čudež čez noč, se pa je doma precej umirilo. Manj je joka, več je sodelovanja, predvsem pa imam kot mama občutek, da vem, kaj delam. Zelo sem hvaležna za vso podporo in občutek najprej, da je nekdo razumel mene in da zdaj tudi jaz bolje razumem mojega Nika.