Pri nas so bili popoldnevi, po koncu pouka, skoraj vedno zelo naporni. Branje in pisanje sta sinu povzročala veliko odpora, jaz pa nisem vedela, kako naj mu pomagam, ne da bi ga še dodatno obremenila. Najtežje mi je bilo gledati, kako hitro izgubi voljo in dvomi vase, čeprav sem vedela, da je bister in radoveden otrok. Matejin program mi je pomagal razumeti, da otrok z disleksijo ne potrebuje še več pritiska, ampak da moram jaz do njega drugače pristopiti. Skozi preproste razlage in video lekcije sem dobila konkretne ideje, kako mu snov približati na bolj vizualen in njemu razumljiv način. Pri nas ni šlo za čudež čez noč, se pa je doma precej umirilo. Manj je joka, več je sodelovanja, predvsem pa imam kot mama občutek, da vem, kaj delam. Zelo sem hvaležna za vso podporo in občutek najprej, da je nekdo razumel mene in da zdaj tudi jaz bolje razumem mojega Nika.

Ko se kot starš srečaš z otrokovimi težavami s koncentracijo, hitro začneš dvomiti najprej vase, potem v učiteljico in cel sistem. In če je šlo pri starejši hčerki v šoli vse hitro in brez nekih problemov, pa se je pri mlajši začelo zapletati. Domače naloge so trajale v nedogled, starejša hči se je že igrala, ko sva midve še kar sedeli za mizo. Dnevi so se pogosto zaključili tako, da sva bili obe naveličani vsega, naloge, ena druge, jaz pa brez potrpljenja. Vem, da ni čudežne "tabletke", ki bi pomagala, da problem izgine čez noč, ampak s tem spletnim programom sva vsaj začeli delati prve korake v pravo smer. Predvsem pa sem ugotovila, da si moji hčerki pač nista enaki in da mlajša potrebuje drugačno pozornost. Všeč mi je, da vaje v programu niso bile zapletene in sva jih lahko testirali mimogrede in s tem spreminjali najino dolgočasno popoldne. Pomagale so tudi vsebine za umirjanje, kjer sva se ne samo sprostili, ampak včasih tudi prav nasmejali. Največ mi pomeni to, da sem dobila konkretna orodja in tudi hči vidi, da ji znam pomagati. Imam občutek, da mi zdaj bolj zaupa in tudi sledi mojim nasvetom.